IEPER (Belgija) – V začetku septembra je Posoški razvojni center, vodilni partner projekta NETWORLD, organiziral strokovno ekskurzijo v zanimivo belgijsko mesto Ieper, kjer so kulturno-zgodovinski turizem razvili do te mere, da danes dobršen del prebivalstva praktično živi prav na ta račun.
Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da Flamci »na polno« izkoriščajo tragedijo, ki je to območje zaznamovala v času prve svetovne vojne (»World War I« – WWI), pa lahko obiskovalec kaj kmalu spozna, da ne gre zgolj za tržno naravnano dejavnost. Njihov odnos do kulturno-zgodovinskega turizma temelji na globokem spoštovanju do te pretekle, krvave dediščine izpred sto let in močnem zavedanju pomena vrednot, ki jih prinaša mir. To lahko potrdi tudi več kot 50-članska skupina strokovne ekskurzije, ki so jo sestavljali predstavniki projektnih partnerjev in zainteresirane javnosti (ministrstev, občin, razvojnih agencij, turističnih organizacij, novinarjev, muzejev in društev, ki se ukvarjajo s tematiko prve svetovne vojne).
Muzej miru in spomina
Med drugim so si v Iepru ogledali stalno in začasno muzejsko razstavo tako imenovanega In Flanders Fields Museum, ki je posvečen zapuščini prve svetovne vojne. V njem so na slikovit način prikazani dogodki, ki so se odvijali v okolici omenjenega mesta. Le nekaj kilometrov severno, vzhodno in južno je namreč potekala 35 kilometrov dolga frontna linija, ki je v štirih letih terjala življenja 600.000 ljudi. V upanju, da zavezniki pozimi ne bi našli zatočišča, so v času vojne Nemci to območje dobesedno zravnali z zemljo. Zato so se zavezniške sile morale znajti drugače. Vojaki so si izkopali globoke rove in si zatočišča naredili tudi pod zemljo, kjer so v gostem blatu, vlagi in nasploh nemogočih življenjskih razmerah bíli boj proti okupatorju, predvsem za vsakodnevno preživetje.
Vse tri dni je slovenske udeležence na študijski turi spremljal tudi belgijski pisatelj, prevajalec in kustos Piet Chielens, sicer koordinator Flander Fields muzeja. Kot je pojasnil že prvi dan, so v Iepru na tovrstno dediščino intenzivneje začeli opozarjati šele v 90. letih 20. stoletja. Muzej so odprli leta 1998 in ga nato leta 2012 prenovili. Takrat so se tudi odločili, da muzej obiskovalcem ne bo predstavljal zgolj »tehničnih« stvari (frontno linijo, orožje, uniforme itd.), ampak naj bi pričal predvsem o osebnih zgodbah vojakov in miru ter dogodkih po koncu vojne. Stalna razstava obiskovalcem ponuja tudi posnetke, kjer igralci, oblečeni v vojake, v različnih jezikih prebirajo pisma o doživetjih nesrečnikov, ki so se znašli na fronti. Ob stalni razstavi pa muzej redno organizira tudi začasne razstave. Tako si je lahko slovenska delegacija ogledala še razstavo, posvečeno arheologiji prve svetovne vojne.
Opažanja predstavnice Slovenske turistične organizacije
Gostitelji so poleg ogleda in predstavitve muzeja s slovenskimi gosti delili tudi izkušnje z razvojem kulturno-zgodovinskega turizma, ki temelji na dediščini prve svetovne vojne. Prav o tem smo na Posoškem razvojnem centru pripravili intervju z eno izmed udeleženk Mašo Klemenčič, sicer projektno koordinatorko na Slovenski turistični organizaciji (STO). Več o opažanjih Klemenčičeve si lahko preberete v SOČAsniku (letnik XIX, št. 5, str. 9)